Ko govorimo o ravnih strehah v smislu izvajanja del in reševanja detajlov pri zaključku hidroizolacije, velikokrat prihaja do nasprotij med tehničnim znanjem in izvajanjem, zaradi česar prihaja do gradbenih škod in nezaupanja ter predsodkov v smislu funkcionalnosti. Večino takih škod je mogoče preprečiti z uporabo le malo več znanja in izkušenj. V tem primeru je dilema ali poševna ali ravna streha odveč. Ravne strehe se lahko izvajajo enostavno z upoštevanjem pravil stroke, s tem, da jih izvaja strokovno usposobljen in izkušen izvajalec.

Ravna enodelna streha (prejšnji naziv topla streha) je večplastni gradbeni element stavbe, v katerem ima vsaka plast svoj namen in položaj:

• nosilna strešna plošča
• naklonska plast
• plast za izravnavo/parorazbremenilna plast
• parna zapora
• toplotna izolacija
• ločilna plast
• hidroizolacija
• zaščita hidroizolacije/zaključna plast

Ravna nepohodna streha -spoj na nadzidku	Ravna nepohodna streha -spoj na nadzidku - 3D	Priključek ravne strehe na podstavek toplotno izoliranega zidu-nepohodna streha - prod
DWG 57.09 Kb	DWG 61.40 Kb	DWG 77.47 Kb
Priključek ravne strehe na podstavek toplotno izoliranega zidu-pohodna streha-keramične ploščice	Ravna pohodna streha-balkonska vrata-ravna plošča s stoplnico	Ravna pohodna streha-balkonska vrata
DWG 77.47 Kb	DWG 74.09 Kb	DWG 88.44 Kb
Priključek ravne strehe na podstavek toplotno izoliranega zidu - zelena streha
DWG 93.80 Kb

Je konstruktivni del strehe, izdelan iz armiranega betona, montažnih elementov iz armiranega betona, trapezne pločevine, lesa ... Če je možno, se že takoj izdela v naklonu. Nosilne strešne plošče z večjo prostorninsko maso imajo boljšo zvočno izolacijo, toplotno akumulacijo in, če so primerno toplotno izolirane, tudi potrebno toplotno stabilnost v poletnem času, kar znatno pripomore k udobnemu in zdravemu bivanju v prostorih stavb

Kadar strešna plošča ni izvedena v naklonu, je potrebno izvesti naklonsko plast. Najugodnejša je izvedba z betonom manjše marke. Betoni z lahkimi agregati (glinopor, perlit ...) niso najbolj primerni, ker vpijajo več vode in jih je potrebno pred nadaljevanjem del dobro posušiti ali celo izvesti dodatna dela za njihovo prezračevanje (daljši čas, dražji postopek). Naklonska plast mora zagotoviti naklon strehe od 1.5% do 3.0%, odvisno od namena strehe.

Kadar lahko pričakujemo deformacije podlage ali razpoke v podlagi, še posebej pri strehah, grajenih z montažnimi elementi, trapezno pločevino ipd., je potrebno za zaščito parne zapore izvesti plast za izenačitev. Najbolj pogosto se za to uporabljajo sintetični voal, geotekstil, gumbaste folije in podobno. Kadar se parna zapora na podlago lepi točkovno ali pa se prosto položi, plast za izenačitev ni potrebna.

Smer potovanja vodne pare je iz področja večjega parcialnega tlaka proti področju z nižjim, s težnjo, da se izenačita. Pozimi je parcialni tlak vodne pare višji v ogrevanem prostoru, nižji pa zunaj. Zaradi tega vodna para pozimi difundira skozi zunanje stene navzven. Pri prehodu skozi plasti zunanje stene, strehe ali skozi konstrukcijo proti neogrevanemu prostoru, para prihaja v vedno hladnejše plasti, zato lahko glede na temperaturo in relativno vlago pride do kondenzacije. Plast toplotne izolacije se navlaži, poveča se njena toplotna prevodnost, s tem pa se zmanjša toplotna izolativnost. Če se v poletnem času vlaga nastala v toplotni izolaciji pri kondenzaciji vodne pare ne posuši dovolj, prične nastajati gradbena škoda - toplotna izolacija prične izgubljati na svojih izolacijskih lastnostih, večja je poraba energenta potrebnega za ogrevanje stavbe, bivanje v takih prostorih postane nezdravo.

Za razliko od kontaktnih sistemov za zunanjo toplotno izolacijo (ETICS), pri katerih gledano navzven, upor difuziji vodne pare po plasteh pada, se pri ravni neprezračevani strehi to ne da doseči, ker je kot zaključna plast uporabljena hidroizolacija. Hidroizolacija ima velik upor difuziji vodne pare, zato je obvezno potrebno vgraditi parno zaporo.

Parna zapora preprečuje prodiranje vodne pare iz prostorov stavbe skozi strešno ploščo v plast toplotne izolacije proti hidroizolaciji in je funkcionalno obvezna plast ravne enodelne strehe. Preprečuje vlažitev toplotne izolacije ali jo zmanjšuje na minimalno dovoljeno, s čimer preprečuje nastajanje gradbene škode.

Ob zidovih, vertikalnih prehodih in prebojih je potrebno parno zaporo izvesti nad toplotno izolacijo. Za čas izvajanja del ima parna zapora tudi funkcijo začasne hidroizolacije, pozneje pa služi kot rezervna (sekundarna) hidroizolacija v primeru zamakanja. Priporočljiva je povezava z odtoki.

Parno zaporo najpogosteje izdelujemo z uporabo bitumenskih izolacijskih trakov z vložkom alu folije (debeline min. 0.1 mm ali 0.2 mm), z veliko vrednostjo upora difuziji vodne pare µ > 700 000. Običajno ima izolacijski trak oznako 4. Pri izvajanju je potrebno paziti, da ne poškodujemo izolacijskega traku, da ne pride ob stiku betona in alu vložka do hidrolize in s tem do trajne poškodbe parne zapore. Odvisno od namena in vrste ravne strehe, parno zaporo prosto položimo ali jo lepimo. Polimerne izolacijske trakove z manjšim uporom difuziji vodne pare, lahko tudi uporabljamo za izvedbo parne zapore, vendar je to odvisno od gradbeno-fizikalnih izračunov. Parna zapora v neprezračevanih večplastnih gradbenih elementih mora imeti vedno večji upor difuziji vodne pare, kot pa hidroizolacija.

Toplotne izgube skozi ravne strehe v stavbah so najmanj 20%. S toplotno izolacijo ne zmanjšamo le porabe energenta potrebnega za ogrevanje, ampak tudi zavarujemo gradbeni element pred prevelikim gradbenim delovanjem, hkrati pa tudi zagotavljamo optimalne mikroklimatske pogoje bivanja v prostorih stavbe. Pri neizoliranih ali premalo toplotno izoliranih strehah je velika verjetnost pojava kondenzacije vodne pare na notranji površini stropa.

Pri nosilni (masivni) konstrukciji omogočamo večjo akumulacijo toplote tako, da toplotno izolacijo položimo čim dlje na zunanjo stran. To pomeni višjo temperaturo na površini stropa pozimi, poleti pa toplotno stabilnost in nižjo temperaturo.

Na ravnih strehah se priporoča vgrajevanje toplotne izolacije, ki ima visoko tlačno trdnost, majhno toplotno prevodnost, minimalno vodovpojnost, trajno odpornost na povišanje temperature in drugo. NOVOLIT STIROPOR EPS izpolnjuje vse navedene pogoje. Za toplotno izolacijo ravnih streh se največkrat uporablja ekspandirani polistiren (EPS – stiropor).

V odvisnosti od namena strehe, lahko stiropor plošče prosto položimo ali točkovno lepimo na parno zaporo. Parno zaporo previdno točkovno ogrejemo in nato nanjo pritisnemo plošče stiropora. Plošče lahko pritrjujemo (točkovno ali v pasovih) tudi na vroči bitumen ali pa bitumensko maso na parno zaporo.

Kateri tip NOVOLIT STIROPORA EPS bomo uporabili, je odvisno od vrste in namena strehe (pohodna, nepohodna, terasa, parkirišče, povozna ali zelena streha ...).

Zaradi prihranka sredstev se v praksi velikokrat uporablja ekspandirani polistiren (stiropor) premajhne tlačne trdnosti (70 kPa, gostote 15 kg/m3). Kratkoročno je to res prihranek, ki pa se lahko zelo hitro obrne na ne poceni sanacijo.

Na navadne ravne strehe je potrebno vgrajevati NOVOLIT STIROPOR EPS 150 (gostota 25 kg/m3), pri strehah z veliko obremenitvijo pa NOVOLIT STIROPOR EPS 200 (gostote 30 kg/m3). Izbor je odvisen tudi od vrste hidroizolacijskih trakov.

Kadar je predvideno, da se na stiropor plošče direktno lepijo hidroizolacijski bitumenski trakovi, je potrebno stiropor plošče kaširati (z obeh strani obložiti z bitumenskimi izolacijskimi trakovi z vložkom iz steklenega voala, oznake 3, na vroči bitumen ali s samolepilnim bitumenskim trakom). Na preklopih lepimo 100%. Kaširanje je na ta način hitrejše in bolj ekonomično.

Vroči bitumen se nanaša na bitumenski trak (ne na stiropor ploščo), ko pa se ta nekoliko ohladi, nanj pritisnemo stiropor ploščo.

Toplotno izolacijske plošče moramo čez noč zaščititi pred vlago (dež, kondenzacija...), da ne pride do vgradnje iste v sistem strehe. Za preprečitev takih primerov priporočamo vstavitev razdelilne plasti med hidroizolacijo in toplotno izolacijo.
Debelino toplotne izolacije je potrebno izračunati za vsako stavbo in vsak primer konstrukcije posebej, po trenutno veljavnih predpisih in standardih. V praksi se najpogosteje vgrajuje toplotna izolacija debeline 10 – 12 cm ( toplotne prevodnosti » manjše od 0.040 W/mK), kar je tudi gradbeno-fizikalno in z ekonomskega vidika utemeljeno. (prehod toplote – poraba energenta) več.....

Stiropor plošče lahko izdelamo tudi v naklonu, pozicijsko po projektu strehe - naklonska plast.

Hidroizolacijska plast ravne strehe je vodonepropustna neprekinjena membrana, katere osnovna funkcija je zaščita vseh plasti strehe. Izpostavljena je negativnim vplivom, kot so: mehanske poškodbe, deformacija strešne plošče, visoke in nizke temperature, dež, sneg, veter, UV žarki in še kaj. Pri hidroizolaciji strehe sta pomembna tako izbor materialov, kakor tudi strokovna vgradnja.

Po kemični sestavi jih razvrščamo v dve skupini:

• hidroizolacijski strešni trakovi na osnovi oksidiranega bitumna in trakovi iz bitumna modificiranega s polimeri

Strešni trakovi na osnovi oksidiranega bitumna se označujejo s številko, ki nam pove najmanjšo vsebnost bitumna in debelino. Oznake so: 3 (trak vsebuje najmanj 2000 gr bitumna/m2); 4 (3200 gr/m2, debelina najmanj 3,6 mm) in 5 (3400 gr/m2, debelina najmanj 4,5 mm). Trakovi imajo vložek iz steklene tkanine ali voal. Trakovi se na podlago lepijo delno ali popolnoma s pomočjo vročega bitumna. Preklopi se lepijo po celem stiku. Zaradi svoje slabše kvalitete ti trakovi niso primerni za zaključne plasti ravnih streh (neobstojni pri nizkih temperaturah, neodporni na staranje...). S temi trakovi se lahko kaširajo toplotnoizolacijske plošče ali pa izdelujeta začetna plast in/ali ločilna plast.

Strešni trakovi iz bitumna modificiranega s polimeri se ravno tako označujejo s številkami glede na vsebnost bitumna in glede na debelino. Trakovi imajo vložek steklene tkanine ali voala ter poliesterski filc.

• oznaka 4: debelina najmanj 3.6 mm oziroma najmanj 3200 gr bitumna/m²
• oznaka 5: debelina najmanj 4.5 mm, oziroma najmanj 4200 gr bitumna/m²

Trakove lepimo na podlago delno ali popolnoma, med seboj pa po celem preklopu. Ti trakovi so obstojni na visokih in nizkih temperaturah, imajo večjo tlačno in natezno trdnost. Uvrščajo se med fleksibilne bitumenske hidroizolacijske trakove. Uporabljajo se tudi za zaključne sloje pri ravnih strehah, vendar morajo imeti mineralni posip ali dodatno zaščito proti UV in mehanskim poškodbam (debelejši prod, betonske plošče na peščeni podlagi ipd.).

• hidroizolacijski polimerni – sintetični trakovi

Hidroizolacijski polimerni trakovi se med seboj lepijo s segrevanjem z vročim zrakom (termoplasti) ali z lepljenjem (elastomeri). Ti trakovi so zelo obstojni, polagajo se v eni plasti, ni jih nujno zaščititi, kar je prednost pri lahkih strehah in strehah z večjim naklonom. S trakovi so dobavljivi tudi fazonski kosi za reševanje različnih detajlov. Potrebna je strokovna izdelava in predpisana kontrola vseh stikov. Trakovi se lahko na podlago:

• prosto polagajo in mehansko pritrjujejo (na lahke pločevinaste ali lesene strehe - obtežitev ni nujna)
• lepijo
• prosto polagajo in dodatno obtežijo (strehe na masivni strešni plošči z naklonom do 5 %) s prodnatim materialom, betonskimi ali kamnitimi ploščami v plast peska, z ozelenitvijo (zaščita proti koreninam) ipd.

Hidroizolacija je lahko na podlago popolnoma prilepljena, delno prilepljena ali prosto položena z mehanskim pritrjevanjem ali brez njega. Nezalepljeno hidroizolacijo brez mehanskega pritrjevanja je zaradi vetra in s tem možnih poškodb potrebno obtežiti. Bitumensko hidroizolacijo je potrebno dilatirati na vsakih 15 m. Na konstruktivnih dilatacijah stavbe je potrebno dilatacijo izvesti v vseh plasteh strehe. Dilatacijo izvedemo s pomočjo fleksibilnih profilov, ki se premostijo s hidroizolacijskimi trakovi (delamo po navodilih proizvajalca).

Največ gradbenih škod se pojavlja na priključkih, koncih in prehodih skozi streho. Pravila za izvedbo zaključka hidroizolacije:

• izolacijski trakovi, ki se uporabljajo za izdelavo zaključkov, morajo imeti enake značilnosti, kot trakovi na ostali površini strehe
• stiki s pločevinami (aluminij, baker, pocinkana pločevina) morajo biti izvedeni s trakovi, izdelanimi iz bitumna modificiranega s polimeri. S tem preprečimo razlike v koeficientu linijskih raztezkov.
• pri stiku bitumenskega izolacijskega traku z obrobami iz pločevine je potrebno trak izvesti vertikalno do primerne višine.
• vse zaključke hidroizolacije je potrebno dvigniti za najmanj 25 cm nad zadnjo plast strešne obloge.
• posebno pozornost je potrebno posvetiti prehodu hidroizolacije iz horizontale v vertikalo, kjer je potrebno vgraditi trikotne vogalne profile iz stiropora, na katere hidroizolacijskih trakov ne lepimo. Ne priporočajo se leseni (gnitje) ali betonski (ostanejo mokri) vogalni profili.
• pragovi pri vhodnih vratih naj bodo nad zadnjo plast terase dvignjeni za 10 – 15 cm, ravno toliko naj bo dvignjena, mehansko pritrjena in zatesnjena hidroizolacija.
• hidroizolacija v vertikalnem delu mora biti zaključena s primernimi profili in zatesnjena s trajnoelastičnimi kiti (ne silikonskimi).
• ko je na hidroizolacijo položen prodnat material, je potrebno zaključke ob robovih izvesti z betonskimi ploščami, na enak način kot vzdrževalne poti.

Hidroizolacije na osnovi bitumna je potrebno zaščititi pred atmosferskimi vplivi in mehanskimi poškodbami. Pri polimernih hidroizolacijah, ki so prilepljene ali mehansko pritrjene na nepohodnih strehah, zaščita ni potrebna. Vsako streho je potrebno vzdrževati. Uporaba cenejših, nekvalitetnih materialov pri izdelavi strehe nam bo povzročila zelo draga popravila.